KO SE NAUČIŠ REČI NE, TI ŽIVLJENJE REČE DA

KO SE NAUČIŠ REČI NE, TI ŽIVLJENJE REČE DA

 Nedavno sem peljala manjšo skupino prijateljev na naš najvišji vrh Triglav, 2864 m.

Vse skupaj se je začelo, ko sem nekaj tednov pred tem, na moj zasebni facebook profil napisala objavo za prijatelje, kjer sem povedala, naj se mi javijo vsi tisti, ki sem jim obljubila, da jih bom povabila s seboj na Triglav.

Kot za vse dogodke, ki jih prirejam, se je tudi tokrat prijavilo veliko ljudi. Nekatere sploh nisem poznala osebno! Za druge pa nisem vedela, kakšne izkušnje imajo s hojo v visokogorje, kakšna je njihova psihofizična kondicija, kako zmorejo hojo ponoči ipd. Kmalu so se oglasili tudi tisti »prijatelji«, ki me vedno radi, na svoj edinstven način, opozorijo na nevarnosti in na odgovornosti, ki jih prevzemam nase s tem, ko peljem ljudi v hribe. Na enem izmed zimskih pohodov so me želeli kar prijaviti pristojnim službam, ker se imamo tako lepo. Ja, tako zelo me imajo radi.

Prijavljenim facebook prijateljem ni bilo lahko reči ne, sploh tistim, za katere sem predpostavljala, da so izkušeni hribolazci, vendar jih nisem osebno poznala. Še težje je bilo reči ne ljudem, ki so bili z mano že na veliko pohodih, a nisem bila sto odstotna, da bi prišli do cilja v predvidenem času.

Res sem morala sprejeti kar nekaj težkih odločitev, tako da je imela moja notranja tehtnica kar nekaj dela tiste dni.

V kolikor so znanstveniki prišli do spoznanja, da na dan sprejmemo približno 33.000 odločitev, sem jih jaz tiste dni po mojem še enkrat toliko, tako da je bil moj um že rahlo utrujen od vsega dela, ki sem mu ga naložila.

Na koncu sem se odločila, da vzamem le eno osebo, ki nima veliko izkušenj v visokogorju, vendar zelo močno željo in voljo, da osvoji vrh Triglava, in eno osebo, ki je nisem dobro poznala, vendar sem začutila, da je prav, da gre z nami. Dan pred odhodom sem sprejela še eno osebo, ki je sploh nisem poznala, je pa prijatelj garantiral zanjo.

Že ko smo se dobili v soboto zjutraj na kavici, sem vedela, da se nam obeta še ena krasna dogodivščina, vendar je bil tisti občutek odgovornosti in kanček strahu vseskozi prisoten. Ni me zapustil niti za minuto, vse dokler se nisem vrnila domov.

Ob 10.30 uri smo štartali s hojo iz Pokljuke. Pot je bila res lepa in nezahtevna, brez prepadov ali težkih predelov, primerna je za otroke in tiste, ki nimajo veliko kondicije in izkušenj v visokogorju. Že od samega začetka je Borut začel govoriti vice in se ni ustavil vse do naše vrnitve domov. Mislim, da v vsem svojem življenju še nisem slišala toliko vicev naenkrat in to zelo dobrih, tako da smo se vso pot vsi smejali. Imeli smo (pre)veliko postankov, kjer smo vsakič kaj pojedli in popili, tako da smo se hecali, češ da več pijemo in jemo, kot pa hodimo.

Do koče Planika izpod Triglava smo prišli ob 16. uri. Glede na to, da nismo bili utrujeni in da je bilo vreme čudovito, brez vetra in oblakov, smo se odločili, da gremo na vrh Triglava pričakati sončni zahod. Ostali pohodniki, ki so hodili vzporedno z nami, so raje ostali v koči in se odločili, da gredo do vrha naslednji dan.

Pot s Planike do Malega Triglava in Velikega Triglava je bila spet ena velika, lepa dogodivščina, ki si jo bomo vsi zapomnili. Vsak izmed nas je imel svoje notranje izzive in preizkušnje, ki jih je imel za premagati. Gužve ni bilo, saj je bila že pozna ura.

Solze sreče, vzkliki veselja, pristni objemi in ponos so na vrhu Triglava osrečili prav vsakega izmed nas. Pri Aljaževem stolpu smo se celo srečali s prijatelji, ki so imeli muziko tako, da je bilo vzdušje še toliko lepše in pristnejše. Ko smo dočakali sončni zahod, smo se počasi in previdno z lučkami na glavi spustili nazaj proti Planiki. Hodili smo zelo previdno, saj je tema ovirala naš pogled na pot. Ob prihodu v kočo, smo se združili ob mizi polni dobrot in se imeli tako lepo, da je čas kar stekel. Glede na to, da sva bili z Majo edini ženski, sva si ugotavljali, da kako je lepo, ko dobiš toliko moških na kupu za pogovor, pa ne le o vremenu 😉

Če nam ne bi nekdo iz koče potrkal in dal vedeti, da si želi malce miru, bi najbrž še zdaj tam sedeli in se pogovarjali, saj se nam je čas kar ustavil.

Ponoči je začelo zelo pihati in zjutraj so bili sunki vetra tako močni, da je bil vzpon neprijeten in nevaren, zato smo bili še toliko bolj veseli, da je bil užitek osvajanja vrha že za nami. Ostali pohodniki, ki so čakali na jutro, ga žal niso vsi dosegli in so se bili primorani  vrniti v dolino ne da bi dosegli cilja. Nekateri so prišli iz otoka Krk in Zagreba in ne morem prehvaliti njihove odločitve! Rekli so NE, kadar je to bilo potrebno in so se znali obrniti nazaj.

Po jutranji kavici smo šli na zajtrk k prijatelju na Kredarico, kjer so nas kot vedno lepo postregli, pri čemer moram zelo pohvaliti njihovo hrano, ki je res odlična. Sestop je bil tudi poln smeha (vici so še vedno padali kakor dež), postankov, piknikov in doživetij. Naše dvodnevno druženje smo končali kje drugje kot na večerji. Na koncu so se mi vsi udeleženci zelo zahvalili za lep dogodek in me vprašali, kam gremo naslednji vikend.

Takrat sem v sebi začutila bistvo vsega – ko se naučimo reči NE, nam življenje reče DA. Dogodek je bil točno tak, kot sem si ga želela. In prepričana sem, da smo zato zaslužni vsi, saj je prišel vsak izmed nas s svojo edinstveno energijo in življenjsko preizkušnjo. Sedaj vem, da je bila to moja lekcija, naj sledim sebi, svojim notranjim občutkom, četudi bom morala kdaj zaradi tega komu narediti »krivico«. Slabe vesti ne bom več čutila, saj se zavedam, da sem ustvarjalec svojega življenja in da odgovornost za svoje odločitve nosim sama.

Življenje je moje in si ga lahko naredim tako, da bom v njem uživala in se imela lepo z ljudmi, ki imajo podobne vrednote, kakor jaz.

Žal nismo zastonj Slovenci znani po ljubosumju in ne privoščljivosti in takih, ki mi skušajo neprestano metati polena pod noge, imam tudi jaz veliko. Z njimi se skušam čim manj ukvarjati in svojo energijo raje usmerjam drugam, v take, ki me cenijo, spoštujejo, podpirajo in me imajo radi. Torej tistim, ki sodite med prve, iz srca želim, da čim prej spregledate in začnete uživati življenje, ker je lahko res ne sluteno lepo! In da ne pozabim: tudi vam sem hvaležna, ker me včasih tudi vaša spodletela polena vnovič spomnijo, kako pomembno je ostati dobronameren in radosten.

Torej, ko v sebi začutite, da za svojo srečo morate reči NE, potem to storite brez slabe vesti. Izkušnje bodo pokazale, da ste se prav odločili in vsakič bo lažje.

Pa srečno na vaši poti, Pravi poti