KAJ SI MOJ NAJBOLJŠI PRIJATELJ MISLI O MENI?

Priznam, da sem spletno stran zanemarila, zato pa vem, da je sedaj tisti pravi čas, da jo spet obudim in obdarim še veliko bolj, kot kdajkoli prej.

Zadnje leto me je življenje krepko ustavilo in se še naprej veselo “igra” z mano. Pošilja mi take izzive na vseh področjih, da sploh ne vem več, kaj želi od mene. Vidim in čutim, da nas je veliko takih, ki smo v obdobju transformacije, zato še toliko bolj vem, kako je pomembna vsaka informacija, ki odklene delčke v nas, kjer smo ostali zataknjeni.

Dve leti in pol nazaj, ko so nas med prvo korono dobesedno zaklenili doma med štiri zidove, me je “nekaj” poklicalo, da sem odprla računalnik in začela pisati in pisati in pisati…dokler nisem napisala 70 naslovov zgodbic, tehnik, vaj, orodij in vsega, kar je meni spremenilo življenje. Nato sem računalnik zaprla, kmalu so nas izpustili iz domačega zapora in sem pozabila na njih. Veselo sem spet skakala po hribih, kot še nikoli dotlej, tekala po maratonih, plezala po stenah, plesala po diskotekah in zares živela življenje ne s polno žlico ampak kar s polno zajemalko 😉

Verjamete ali ne, sem imela celo slabo vest za večino ljudi, ki tega najbrž ne bo nikoli doživela.  Res mi je bilo, zelo lepo, nadpovprečno lepo, dokler me ni lani začel boleti hrbet…ne bom pisala, kaj vse me boli oziroma kaj vse me ne boli, vendar paradoks vsega tega je, da sem spet pristala “zaklenjena” doma, vendar tokrat z odklenjenimi vrati a prilepljena na kavč, zaradi fizičnih bolečin. In spet me je nekaj poklicalo, naj preberem te moje zgodbice. In sem jih.

Do sebe sem zelo samokritična, vendar ko sem prebrala teh par zgodbic, ki sem jih napisala, sama sebi nisem mogla verjeti, da sem jaz to napisala. Tako so mi bile všeč, polne globokih sporočil in velikih premikov, da sem si rekla, da je velikanska škoda vsakega dneva, ko so zaprte na mojem računalniku in da v tem času bi lahko spremenile že veliko življenj in zato sklenila, da je skrajni čas, da gredo ven v Svet. Ugledat luč sveta in posvetiti ljudem, tistim, ki tavajo v temi in tistim, ki so zaslepljeni s svetlobo, kot sem bila sama.

Tako, toliko za uvod in sedaj bom razkrila svojo prvo zgodbico oziroma vajo, ki mi je zelo pomagala, ko sem bila najbolj na tleh.

KAJ SI NAJBOLJŠI PRIJATELJ MISLI O MENI? KAKO BI ME OPISAL?

(vaja, pot k sebi)

Vzemi list papirja in pisalo, v kolikor nimaš te možnosti, pa si zapiši kar v telefon.

Pomisli na svojega najboljšega prijatelja in ga v mislih vprašaj, naj te opiše. Naj pove, kaj si resnično misli o tebi. Kakšen/kakšna si?

Nato, napiši na list papirja čim več stvari, katere misliš, da bi tvoj najboljši prijatelj povedal o tebi. Brez prevelikega razmišljanja, napiši tiste stvari, ki ti prve pridejo na misel. Piši, piši in piši…in še piši 😉

Nato preberi, večkrat. Če upaš, preberi na glas.

Ko sem jaz prvič naredila to vajo, sem jokala…in ne od žalosti;)

Koliko lepega si imamo za povedati a tega nikoli ne storimo, saj smo preveč samokritični do sebe. Obvladamo se kritizirati, si govoriti, da nismo dovolj dobri, da bi lahko vse naredili boljše a pozabljamo na poglavitno stvar. Kaj vse znamo! Kaj vse zmoremo in kaj vse smo v življenju naredili veličastnega. Kaj vse smo že spremenili, dosegli in ustvarili!

Samo naš um je treba reprogramirati in obrniti fokus na naše vrline, sposobnosti, dosežke in prav tako bo postalo tudi naše življenje. Polno dosežkov, pozitivne naravnanosti in izpopolnjenosti.

Torej, na kaj nas je že spomnil naš najboljši prijatelj? In kdo je v resnici naš najboljši prijatelj? Ali ste dojeli, da ste sami sebi lahko najboljši prijatelj in hkrati največji sovražnik? Kaj boste izbrali danes?

Vsakič, ko to pozabite, ko izgubite svojega najboljšega prijatelja, naredite tole vajico in garantiram vam, da vam bo spremenila življenje.

Vesela in hvaležna bom za vse delitve in feedbacke.

Srčen objem, Mojca Jakomin.